CHAMONIX – MONT BLANC
V ponedeljek, 18.6. sva z Gašperjem Z. krenila na pot proti Chamonix-u, s ciljem smučati z vrha Mont Blanc-a. Po dolgi in dolgočasni poti sva popoldne prispela v Chamonix in začela pakirati stvari za vzpon in spust z Mont Blanc-a. Vremenska napoved je bila dokaj dobra, problem so bile le visoke temperature, ki bi lahko delale tezave v zgornjem delu spusta, kjer večino časa smučaš pod seraki. Kljub temu sva brez pomislekov sklenila, da proti vrhu kreneva s smučmi in nato oceniva dejanske razmere. Dodatno je samo turo podaljšal servis na gondoli, ki se dviga proti Aguille du Midi-ju. Gondola namreč do 7. julija ne obratuje za potrebe alpinizma in turizma. Tako nama ni preostalo drugega in sva na pot krenila peš iz doline. Med zbiranjem informacij o sami turi sva bila velikokrat opozorjena o tezavnosti samega prečenja ledenika Bossons, ki je pošteno načet. Mislim, da dejansko ni več daleč, ko se čez ledenik nebo več dalo brez pomoči lestev in podobnih zadev. Kdor ne verjame, naj se o dejanskem stanju prepriča sam, mu pa ne priporočam.
Okoli 16:00 ure, po priblizno 10 urah, sva prispela pod kočo Grand Mulet, kjer sva postavila šotor in pričela s pripravami za vzpon na vrh. Dogovorila sva se, da bova poizkusila v enem zamahu priti na vrh in takoj nazaj v dolino. Okoli 2:00 ponoči sva začela z vzponom proti vrhu preko Dome du Gouter-ja. Do vrha se bo nabralo okoli 1800 m višinske razlike. Ob sončnem vzhodu sva zato zelela biti čim višje, ker bo sama pot v dolino dolga in mučna, ki jo bo dodatno otezevalo še močno sonce. Pri bivaku Vallot na višini 4362 mnv sva si vzela nekaj časa za daljšo pavzo, se okrepčala in dokončno odločila, da neseva smuči na vrh in se spustiva v dolino. Razmere na gori so bile ob samem vzponu dobre, trd pomrznjen sneg, ko pa se bo sonce dvignilo in omehčalo zgornjo plast snega, bodo razmere za spust idealne. Ob 10:30, po nekaj manj kot 8 urah sva bila na vrhu Mont Blanc-a, kjer je bilo vreme skoraj idealno. Panoramo je motil le močan veter, ki pa ni pokvaril razgleda proti dolini. Vzela sva si nekaj časa za občudovanje sveta daleč stran od mestnih senc.
Sam spust v dolino nama je olajšala smer, ki jo je v snegu pred nama zarisal predhodnik. V zgornjem delu je potrebno biti dokaj hiter, ker te ob pogledu na vse serake, ki visijo nad tabo kar stisne, dodatno pa pripomore še dejstvo, da so temperature komaj kaj pod ničlo. Vse dokler ne prideš do konca ledenika se nikakor ne moreš lepo sprostiti in uzivati v brezskrbnem vijuganju po belih flankah, ker te vsake toliko preseneti kakšna ledeniška razpoka. Ko si za trenutek oddahneš, ker si pravkar čez luknjo, ti adrenalin spet dvigne naslednja. Po dobrih 18 urah sva bila, zejna in opečena od sonca, končno spet v dolini pri avtomobilu. Vzela sva si še en dan za počitek in občudovanje Chamonix-a.
Definitivno kraj, vreden vsakega centa!!!
Gašper Z. in Aleš
