Moje vodilo pri plezanju je postalo spoznavanje sten, ki jih še nisem obiskal. Zato tudi projekt Kozja peč, ki bo morda končan letos v jeseni. V načrtu imam še nekaj prvenstvenih smeri in ponovitev velikih klasik, s katerimi bi pred desetletji zagotovo lažje opravil. A močna volja in odločnost mi omogočata, da tudi v mojih letih med plezanjem in na robovih sten doživljam zvrhano mero zadovoljstva – verjetno celo več kot takrat, ko sem bil na vrhuncu svojih telesnih moči. Morda je doživljanje nekako bolj zrelo, globoko. Vedno znova ugotavljam, da za pravo zadovoljstvo ni potrebna pretirana težavnost smeri, če je glava z vsem kar sodi zraven na pravem mestu.
Že kake tri leta sem se spogledoval s Severovzhodnim razom Male Kalške gore (IV+/III-IV, 500 m), a je vedno prišlo kaj vmes. Tudi včeraj je prišel na vrsto kot rezervni cilj, ker Gašper ni imel časa za Debelo peč.
Zgodaj zjutraj sva se z Zdravčem odpravila proti vstopu. Oba sva prvič plezala v tej gori in (vsaj zame to drži) neizmerno uživala. V zgornji polovici stene sva se kar precej oddaljila od raza proti desni. A nič ne de. Vodil naju je občutek za logičen potek smeri in našla sva imenitne prehode ter se prav na raz vrnila šele pod izstopnim raztežajem.
Med plezanjem v spodnji polovici stene sta nama delala družbo Mitja iz Gorice ter Špela iz Kamnika. Mitja se je v zgornjem delu poskušal strogo držati raza, zato smo hitro izgubili stik in se nismo več srečali.
Med sestopom so nama zagrozili temni oblaki, nekaj debelih dežnih kapelj in grmenje, a odločni in hrabri imamo včasih tudi srečo. Vse skupaj se je prestavilo bolj proti vzhodu in ni pokvarilo veselja nad imenitno turo.
Lp, “stara asa”, Zdravč in Cigi
